V nasprotju s srebrom in zlatom, ki sta zelo cenjeni plemeniti kovini od starega veka, platina nima tako dolge zgodovine in bogate tradicije kot plemenita kovina. Dolgo časa je bila platina obravnavana kot ničvredna, čeprav je danes platina najbolj cenjena plemenita kovina in je običajno vsaj dvakrat dražja od zlata.

Platino so prvi odkrili španski konkvistadorji v Južni Ameriki v 16. stoletju med iskanjem zlata, medtem ko prvi pisani vir, ki omenja najdbo “neznane plemenite kovine med Darien-om in Mehiko, izvira iz leta 1557 izpod peresa italijanskega humanista Julius-a Caesar-ja Scalinger-ja. Platino so sicer že poznali in uporabljali Indijanci, vendar je odkrije platine uradno pripisano španskemu generalu, raziskovalcu, astronomu in prvemu španskemu guvernerju Louisiane – Antonio-ju de Ulloa-ji. Antonio de Ulloa je namreč poročal o obstoju platine leta 1735, ko je bil na ekspediciji v Peruju.

Antonio de Ulloa je sicer uradno odkril platino, vendar ni nadaljeval s proučevanjem le-te. Kljub temu pa je novo odkrita kovina kmalu pritegnila pozornost mnogih evropskih kemikov in znanstvenikov: Charles Wood, Torbern Bergman, William Lewis, itd., medtem ko je Henric Scheffer leta 1752 objavil svojo študijo platine, v kateri opisuje le-to kot belo zlato. Kljub temu, pa so Španci, ki so v Južni Ameriki kopali srebro, platino smatralo kot nezaželeno nečistost srebra.

Zaradi svoje redkosti in težji obdelavi se je platina do konca 19. stoletja uporabljala le omejenih količinah pri izdelavi nakita. Toda ko je angleški fizik in kemik William Hyde Wollaston leta 1803 predstavil metodo za obdelovanje platinaste rude, se je uporaba platine razširila.